KODEKS ETIKE SOCIALNIH DELAVK IN DELAVCEV SLOVENIJE
Ljubljana, 2006
Kodeks etike
Ker lahko v socialnem delu etično primernost oz. neprimernost profesionalnih postopkov presojamo samo na posamičnem nivoju vsakega konkretnega primera, je na splošni ravni možno opozoriti zgolj na najočitnejše nepravilnosti in odstopanja od temeljnih etičnih načel socialne profesije. Kodeks torej ne more predstavljati izčrpne zbirke pravil, s katerimi bi regulirali vsa možna etična ravnanja profesionalcev v socialnem delu. Lahko pa opozarja na tiste minimalne in splošno sprejete kriterije, ki jih je treba nujno upoštevati v situacijah, ki zahtevajo etično presojo.
S tem namenom socialne delavke in delavci - izhajajoč iz temeljnih pravic uporabnikov in iz spoznanj pri delu z njimi - sprejemamo naslednji
Kodeks etike socialnih delavk in delavcev Slovenije
I. UVODNE DOLOČBE
1. člen
Osnovna naloga socialnih delavk/delavcev je, da se osredotočajo na probleme, ki jih imajo posamezniki, skupine ali cele skupnosti pri integraciji v tista socialna okolja, ki so za njih življenjsko pomembna.
Zaradi vse večje kompleksnosti, spremenljivosti in nepredvidljivosti življenjskih razmer postajajo v socialnem delu (poleg neposredne pomoči) vse bolj pomembna tudi takšna znanja in veščine,
- s katerimi razvijamo samopomoč in omogočamo ljudem uporabiti njihove lastne sposobnosti za reševanje problemov
- s katerimi izboljšujemo dostopnost uporabnikov do obstoječih ali novih virov pomoči
- s katerimi vplivamo na zakonsko regulacijo socialnih pravic in na prilagajanje ter razvoj socialne politike.
2. člen
Etične norme in pravila, vsebovana v tem kodeksu, zavezujejo vse socialne delavke/delavce, diplomant(k)e Visoke šole za socialno delo v Ljubljani oziroma drugih šol in programov, ki izobražujejo za socialno delo.
Socialne delavke/delavci se ravnajo po tem kodeksu neglede na področje socialnega dela, kjer so aktivni, in neglede na ustanovo, v kateri so zaposleni.
3.člen
V primerih, ko se pod vodstvom socialne delavke/delavca vključujejo v socialno delo tudi osebe brez ustrezne izobrazbe (strokovnjaki drugih profilov, praktikanti, prostovoljni delavci), je za upoštevanje tega kodeksa pri njihovem delu odgovorna dotična socialna delavka/delavec.
II. ODNOS DO UPORABNIKOV
4. člen
Delo socialne delavke/delavca mora biti vselej v pomoč in korist uporabnikom, s katerimi dela. Tega ne sme ogroziti noben drug(ačen) interes ali namen.
5. člen
Socialna delavka/delavec pri svojem delu z uporabnikom uporablja predvsem strokovno znanje in veščine; vsa druga sredstva oziroma načine pa le, če niso v nasprotju s tem in če koristijo uporabniku.
6. člen
Delo socialne delavke/delavca mora biti antidiskriminatorno usmerjeno, kar pomeni:
- da pri svojem delu uporabnikov ne sme izključevati, omejevati, ali zapostavljati na podlagi rase, barve kože, spola, narodnostnega ali etničnega porekla, gmotnega in družbenega položaja, življenjskega stila, seksualne, verske ali idejne usmerjenosti, morebitne socialne označenosti, zmanjšanih duševnih oziroma telesnih sposobnosti;
- da zavrne kakršnokoli sodelovanje v postopkih, ki niso v skladu z načelom iz zgornje alineje;
- da na kršitve načela iz prve alineje opozarja zlasti svoje koleg(ic)e, vodstvo ustanove, v kateri se to zgodi, po potrebi pa o tem obvesti tudi pristojno ter širšo javnost.
7. člen
Zaradi spoštovanja osnovnih človekovih pravic in zaradi posebnosti strokovnega pristopa (npr. zaupnost) socialna delavka/delavec izrecno varuje v svojih postopkih zlasti posameznikovo osebnost, osebno dostojanstvo, zasebnost in nedotakljivost stanovanja uporabnika, s katerim dela.
8. člen
Socialna delavka/delavec pri delu z uporabnikom ne sme v nobenem primeru žaliti njegove osebe, njegovih stališč, njegovih vrednot ali njegovega čustvenega doživljanja. Če je potrebno, pa mu lahko pove svoje mnenje o tem in ga opozori na morebitno neprimernost njegovih dejanj ali namenov oziroma na njihove posledice.
9. člen
Socialni delavki/delavcu je prepovedano izsiljevanje in fizično oziroma psihično nasilje nad uporabnikom v kakršnikoli obliki. Prav tako je prepovedana udeležba v takšnih postopkih, njihovo podpiranje in tudi toleriranje.
10. člen
Spoštovati se mora morebitna zahteva uporabnika do izbire ustreznejše(ga) socialne(ga) delavke/delavca oziroma do zamenjave. Pri tem mora socialna delavka/delavec uporabniku pomagati po svojih možnostih.
11. člen
Če socialna delavka/delavec oceni, da ne more nuditi strokovne pomoči uporabniku, ki se je obrnil nanj(o) - bodisi zaradi pomanjkanja ustreznega znanja, zaradi preobremenjenosti z drugim strokovnim delom ali zaradi nepremagljivih osebnih zadržkov - mora o tem uporabnika informirati že ob prvem stiku na zanj sprejemljiv način in mu hkrati zagotoviti potrebno pomoč pri ustreznejšem strokovnjaku.
12. člen
Socialna delavka/delavec mora uporabnika že na začetku postopka seznaniti o pričakovanjih, vsebini, načinu ter obsegu strokovnega dela v zvezi z obravnavo njegovega primera.
Prav tako mora uporabniku posredovati vse pomembne informacije o njegovih pravicah, možnostih in načinu njihove uveljavitve.
Zgornje zahteve so uresničene takrat, če so tovrstne informacije podane na način, ki je uporabniku razumljiv.
13. člen
Socialna delavka/delavec mora spoštovati zasebnost vsakega (tudi bivšega) uporabnika in zagotoviti ter varovati tajnost vseh informacij o njem, ki jih pridobi pri svojem strokovnem delu. To velja tudi v primeru, ko preneha opravljati svoj poklic.
14. člen
Socialna delavka/delavec zbira in evidentira samo tiste podatke o uporabniku, ki jih potrebuje za svoje strokovno delo. Na ta način zbrane osebne podatke mora uporabljati samo v skladu z namenom, s katerim so bili zbrani.
15. člen
Informacije o uporabniku sme socialna delavka/delavec posredovati drugim zainteresiranim le, če ve, za kakšen namen bodo uporabljene in če je hkrati izpolnjen eden od naslednjih dveh pogojev:
a) če so informacije o uporabniku v neosebni obliki (tj. da onemogočajo razkritje njegove osebne identitete) in če jih drugi zainteresirani koristijo v strokovne, raziskovalne, statistične, supervizijske ali edukacijske namene;
b) če socialna delavka/delavec v zvezi s posredovanjem informacij drugim osebam ali ustanovam dobi osebno dovoljenje od uporabnika, da lahko to stori, in če ga hkrati seznani z možnimi posledicami.
Socialna delavka/delavec lahko posreduje podatke o uporabniku mimo gornjih določil samo v izjemnih primerih, če s tem prepreči življenjsko ali drugo hujšo nevarnost, vendar se mora prej posvetovati s pristojnim strokovnim organom in nosi polno odgovornost za vse nastale posledice.
16. člen
Socialna delavka/delavec mora uporabniku, s katerim dela, omogočiti vpogled v vso dokumentacijo, ki je nastala ali nastaja v zvezi z njim. Pri tem ne sme biti ogrožena tajnost podatkov drugih uporabnikov.
17. člen
Socialna delavka/delavec mora uporabnika obvestiti in dobiti njegov pristanek pred morebitnim snemanjem njunega razgovora na avdio ali video trak. Tovrsten zapis se obravnava kot vsaka druga dokumentacija o njem.
18. člen
V primerih, ko socialna delavka/delavec prejme plačilo za svoje strokovno delo neposredno od uporabnika, ga mora pred obravnavo seznaniti s ceno svojega dela.
Cene storitev, ki jo določi uporabniku na začetku svojega dela z njim, ne sme povečati brez privolitve uporabnika.
Brezplačna storitev materialno šibkim uporabnikom in zlasti tistim, ki so v denarni stiski, je za socialno delavko/delavca častno dejanje.
19. člen
Za socialno delavko/delavca je prepovedano prejemanje materialnih daril in nematerialnih uslug v zvezi s pričakovanim ali opravljenim strokovnim delom.
III. ODNOS DO PROFESIONALNEGA OKOLJA
20. člen
Socialna delavka/delavec si pri sodelovanju s svojimi kolegi(cami) kot tudi s strokovnjaki(njami) drugih strok prizadeva, da razlike v izobrazbi, položaju, znanju, v prakticiranih delovnih metodah in osebnem prepričanju ne bodo ovira, pač pa korist vseh.
Socialna delavka/delavec se zavzema za solidarnost in sodelovanje z vsemi strokovnjaki(njami) in ustanovami, enako s podrejenimi kot z nadrejenimi - razen v primerih, ko bi takšno ravnanje utegnilo kakorkoli škoditi bivšim, sedanjim ali potencialnim uporabnikom oziroma ugledu socialne profesije.
21. člen
Socialna delavka/delavec se vključuje v supervizijske oblike dela in tudi sicer po potrebi sodeluje s svojimi kolegi(cami) kot tudi z drugimi strokovnjaki(njami). Obvezno pa se mora z njimi posvetovati,
- če je pri svojem delu v kakršnihkoli strokovnih dilemah ali
- če obstaja verjetnost, da bi opustitev konzultacije z drugimi bila škodljiva za uporabnika.
22. člen
Morebitna razhajanja ali konflikte z drugimi kolegi(cami), nadrejenimi ali podrejenimi, mora socialna delavka/delavec vselej razmejiti od osebnih, neprofesionalnih interesov.
23. člen
Če socialna delavka/delavec ravna v skladu s tem kodeksom, s spoznanji socialne stroke ter z ugotovitvami drugih znanosti, mora biti njeno (njegovo) strokovno delo neodvisno in neovirano.
Za to so odgovorne zlasti tiste individualne osebe in organi, ki so socialni delavki/delavcu nadrejeni.
24. člen
Svoje izkušnje in znanje socialna delavka/delavec prenaša zainteresiranim kolegicam in kolegom, drugim sodelavkam in sodelavcem, pripravnicam in pripravnikom, študentskim praktikantkam in praktikantom ter prostovoljkam in prostovoljcem v socialnem delu.
25. člen
Socialna delavka/delavec se mora pri svojem delu nenehno zavedati, da znanje, pridobljeno na katerikoli stopnji formalnega izobraževanja, kot tudi izkušnje, dobljene s strokovnim delom, niso nujno splošno uporabne, sploh pa ne popolne niti trajne.
Zato socialna delavka/delavec svoje strokovno znanje in veščine nenehno preverja ter izpopolnjuje s samoizobraževanjem, s sodelovanjem s svojimi kolegi(cami), z vključevanjem v supervizijske ter druge formalne in neformalne oblike izobraževanja.
Formalna izobrazba je pogoj za opravljanje strokovnega dela, permanentno izobraževanje pa je pogoj za delovno uspešnost.
26. člen
V tistih ustanovah in v takšnih delovnih okoljih, kjer se (vz)trajno krši katerokoli načelo iz tega kodeksa, se socialna delavka/delavec ne zaposluje, ker s tem varuje lastni strokovni ugled in ugled socialne stroke, ki jo kot strokovnjak(inja) predstavlja.
27. člen
Vsak ima pravico opozarjati socialne delavke/delavce na moralne norme tega kodeksa in od njih zahtevati, da se ravnajo po njem.
Zgornje določilo pa je hkrati moralna dolžnost za član(ic)e strokovnih organizacij s področja socialnega dela in za predstavnike javnih ter drugih socialno varstvenih zavodov.
IV. ODNOS DO ŠIRŠEGA DRUŽBENEGA OKOLJA
28.člen
Socialna delavka/delavec se zavzema za izboljšanje uspešnosti ter učinkovitosti svojega dela in za čimvečjo dostopnost socialnih storitev, ustanov in virov pomoči za vse, ki jih potrebujejo.
Tak pristop naj bo izražen tako v neposrednem delu z uporabniki kot tudi v drugih stikih s strokovno in laično javnostjo.
29. člen
Profesionalnost socialne delavke/delavca vključuje angažiranje tudi na tistih družbenih vprašanjih in področjih, ki so s strokovnim socialnim delom zgolj v posredni, a pomembni zvezi. V tem smislu se zavzema za takšne socialno-politične, zakonodajne ali pa civilno-družbene iniciative, ki so v prid uporabnikom socialnega dela.
Pri takšnem delovanju se socialna delavka/delavec sklicuje izključno na strokovne argumente.
V. KONČNE DOLOČBE
30. člen
Moralno odgovornost za kršitve tega kodeksa ugotavlja častno razsodišče Društva socialnih delavk in delavcev Slovenije.
31. člen
Odločanje častnega razsodišča je javno. Njegova presoja primerov, v katerih je kršeno katerokoli načelo tega Kodeksa, pa ima moralne posledice in se lahko objavi v javnih medijih, če je to koristno za uporabnike ali za profesijo.
32. člen
Kodeks etike socialnih delavk in delavcev Slovenije začne veljati, ko ga sprejme Skupščina Društva socialnih delavk in delavcev Slovenije.
33. člen
Ker je ta kodeks obvezen za vse, ki se profesionalno ukvarjajo s socialnim delom, mora biti socialnim delavkam/delavcem dostopen na vseh ustanovah, kjer se zaposlujejo ali izobražujejo.
Ustanove in organizacije, ki zaposlujejo socialne delavke/delavce, morajo zagotoviti dostopnost tega kodeksa tudi svojim uporabnikom in zainteresirani javnosti.
KODEKS ETIČNIH NAČEL V SOCIALNEM VARSTVU
(Uradni list RS, št. 50/14)
Socialna zbornica Slovenije je na 5. redni seji Skupščine Socialne zbornice Slovenije za mandatno obdobje 2010–2014 dne 20. 5. 2014 sprejela na podlagi prve alineje tretjega odstavka 77. člena Zakona o socialnem varstvu (Uradni list RS, št. 3/07 – UPB2, 23/07 – popr., 41/07 – popr., 61/10 – ZSVarPre, 62/10 – ZUPJS in 57/12) in prve alineje tretjega odstavka 14. člena Statuta Socialne zbornice Slovenije (Uradni list RS, št. 59/02 in 108/07)
KODEKS etičnih načel v socialnem varstvu
1. Veljavnost kodeksa
Delavci na področju socialnega varstva spoštujejo ta kodeks etičnih načel in tudi kodekse posameznih poklicev ali kodekse izvajalcev storitev, ki so jih le-ti v okviru svoje dejavnosti sprejeli in ki se nanašajo na ravnanje z uporabniki socialnega varstva.
Med delavce sodijo vsi zaposleni na področju socialnega varstva in vsi drugi, ki sodelujejo pri opravljanju nalog na področju socialnega varstva.
V Kodeksu etičnih načel v socialnem varstvu je uporabljena moška slovnična oblika, in sicer kot nevtralna oblika za osebe moškega in ženskega spola.
2. Etičnost – osnova ravnanja
Pri svojem delu se delavci socialnega varstva ravnajo po načelih etičnosti in občega dobrega, da bi tako uporabnike in sebe zavarovali pred neustrezno uporabo strokovnega dela in družbene moči.
Svoje delo morajo razmejiti od ideoloških, osebnih in institucionalnih vplivov ter interesov, ki bi utegnili ovirati njihovo strokovno presojo o tem, ali s svojim delom dejansko pomagajo posamezniku ali pa zgolj zastopajo interese, ki niso v skladu z načeli strokovne pomoči.
3. Namen kodeksa
Kodeks etičnih načel je namenjen varstvu pravic uporabnikov socialnovarstvenih storitev in varovanju strokovne integritete delavcev socialnovarstvene dejavnosti.
Presojo etičnosti ravnanja opravlja Častno razsodišče Socialne zbornice Slovenije.
Častno razsodišče pri presoji upošteva Pravilnik o delovanju Častnega razsodišča.
Častno razsodišče se pri svojem delu lahko opre na različne vire in pri presoji upošteva ravnanje delavca v socialnem varstvu ter druga pomembna dejstva.
4. Spoštovanje človekovih pravic in svoboščin
Delavci na področju socialnega varstva spoštujejo vse z Ustavo in zakoni Republike Slovenije zajamčene pravice ter vse mednarodne dokumente s področja človekovih pravic, ki jih je sprejela ali ratificirala Republika Slovenija.
5. Spoštovanje in sprejemanje različnosti
Posameznik, družina in skupina imajo pravico do pomoči ne glede na biološke, osebnostne, statusne, etnične, verske, ideološke in politične razlike ali druge okoliščine.
Vse osebe, potrebne socialne ali materialne pomoči, delavci sprejemajo takšne, kot so, pri delu z njimi pa upoštevajo pozitivne dejavnike njihove življenjske situacije.
6. Spoštovanje poklicne avtonomije
Delavci, ki poklicno ali prostovoljno opravljajo socialnovarstvene storitve in dejavnosti, so dolžni upoštevati poklicno identiteto in strokovno avtonomijo pripadnikov različnih strok na področju socialnega varstva.
Pri svojem delu v celoti ohranjajo specifično strokovno odgovornost, kot jo opredeljujejo posamezni kodeksi poklicne etike, ob upoštevanju Kodeksa etičnih načel v socialnem varstvu.
7. Enakopravnost prostovoljskega dela
Prostovoljski sodelavci prevzemajo konkretne delovne naloge na osnovi usposobljenosti in izkušenj ter tega Kodeksa etičnih načel v socialnem varstvu.
Prostovoljsko delo poteka v okviru sprejetega dogovora med izvajalci in uporabniki pomoči ter odgovornim organizatorjem prostovoljskega dela.
Prostovoljskim sodelavcem je treba omogočiti usposabljanje.
8. Pomoč za samostojnost in samopomoč
Dobri, korektni in iskreni medčloveški odnosi so temelj strokovnega dela ter sodelovanja med izvajalci in uporabniki.
Vsi delavci v socialnem varstvu pri svojem delu strokovno in čustveno kontrolirano vežejo uporabnike nase le v tolikšni meri, kolikor je to koristno za ohranjanje življenjskih sposobnosti posameznika. V primeru nejasnosti je vsak delavec na področju socialnega varstva dolžan zaprositi zunanjega strokovnjaka, ki mu zaupa, za supervizijsko podporo.
9. Nezdružljivost vlog
Svetovalno in terapevtsko delo je združljivo z izvajanjem posegov v medsebojna pravna razmerja samo v primeru zagotavljanja koristi otrok ali obravnav žrtev nasilja in v drugih primerih, kjer se tako zagotovi najvišja korist za uporabnika.
V primerih medsebojne nezdružljivosti vlog strokovni delavec prevzame polno odgovornost za svojo odločitev ter predhodno seznani uporabnika z vsemi načrtovanimi ukrepi in posledicami.
10. Spoštovanje odločitev posameznikov
Delavci v socialnem varstvu uporabnikom pomagajo, da z lastnimi močmi ter s pomočjo drugih ljudi in institucij spoznajo svojo situacijo in iščejo rešitve iz težav.
Uporabnik sam odloča o neposredni pomoči, o svojem življenjskem vsakdanu in o svoji prihodnosti.
Pravica do lastne odločitve se v primeru, ko bi uporabnik ogrožal sebe ali druge osebe, izjemoma lahko omeji.
11. Možnost izbire pomoči
Uporabniku pomoči morajo biti ob začetku dela in v vseh kasnejših fazah na razpolago ustrezne informacije in izbira o tem, kakšna pomoč mu je na voljo in kje jo lahko poišče.
V procesu prejemanja pomoči mora biti uporabnik seznanjen z možnostmi in omejitvami pričakovane pomoči, soglašati pa mora tudi z vsemi postopki in metodami dela.
Uporabniku morajo biti omogočene izbira storitve oziroma razpoložljive strokovne pomoči, možnost premestitve (na lastno željo) ter možnost ugovora v zvezi s potekom in z učinkovitostjo pomoči.
12. Dolžnost pomoči
Delavec v socialnem varstvu ne more odkloniti nudenja iskane pomoči. V primeru, ko nadaljnje sodelovanje uporabniku ne bi več koristilo, ga lahko napoti k drugemu ustreznemu delavcu, vendar šele po tem, ko je poskrbel za nujno pomoč.
Delavci socialnega varstva so dolžni pomagati ali poiskati ustrezno pomoč vsem uporabnikom tudi v primerih, ko je treba nuditi pomoč s strani več izvajalcev.
13. Spoštovanje človekove individualnosti, potreb in dostojanstva
V procesu nudenja pomoči in podpore uporabnikom delavci socialnega varstva varujejo dostojanstvo, zasebnost, avtonomijo in individualnost posameznika, upoštevajo njegove potrebe, jezik, kulturo in vrednote ter si prizadevajo uporabljati njim razumljiv jezik in komunikacijo.
Delavci v socialnem varstvu razpolagajo z osebnimi podatki o ljudeh in sodelujejo pri reševanju osebnih težav. Pri tem so dolžni varovati vse osebne podatke kot poklicno skrivnost. Spoštovanje celovitosti osebnosti in dostojanstva posameznika v vseh postopkih izražajo tudi na naslednje načine:
- uporabnik ima možnost dobiti na vpogled dokumentacijo o sebi ali o svojcih, za katere je odgovoren, kot jo predpisuje Zakon o varovanju osebnih podatkov in ki je usklajena s področnimi zakonskimi predpisi,
- uporabnike naslavljajo dostojno in spoštljivo,
- v posvetih s sodelavci, na strokovnih timih, v drugih strokovnih stikih ter v odnosih z javnostjo govorijo dostojno tudi o odsotnih uporabnikih,
- varujejo človekove potrebe po zasebnosti in upoštevajo občutek le-te v domačem in institucionalnem okolju,
- pri vključevanju v analizo primera – za strokovne, študijske in raziskovalne namene – dosledno varujejo identiteto posameznika.
14. Kriteriji komuniciranja z javnostmi
Delavci v socialnem varstvu varujejo posameznike in družine pred neustreznim obravnavanjem, razgaljanjem in možnimi zlorabami v medijih in javnosti. Informacije morajo ščititi zasebnost in koristi uporabnikov ter omogočiti nemoten potek pomoči.
Njihova dolžnost je tudi vpletene uporabnike opozoriti na možne posledice posredovanja informacij o sebi in drugih tretjim osebam ter medijem.
15. Preprečevanje osebnega nadlegovanja in nasilja
Delavci socialnega varstva v vseh postopkih in odnosih varujejo spolno, psihofizično in duhovno integriteto uporabnikov.
Delavci socialnega varstva si prizadevajo, da bi odkrili in preprečili zlorabe uporabnikov s strani osebja, drugih uporabnikov in ljudi iz neposrednega lokalnega ali domačega okolja.
16. Uveljavljanje in varovanje zasebnosti v domačem okolju ali socialnih ustanovah
Delavci socialnega varstva podpirajo uporabnike svojih storitev v njihovi želji, da bi ostali samostojni v domačem življenjskem okolju, pri tem pa jim nudijo pomoč in spremljanje na domu ter podpirajo in razvijajo socialne mreže medsebojne pomoči.
Kadar pride do vključitve v institucionalno varstvo, naj ustanove, v katerih uporabniki prebivajo, nadomeščajo domače življenjsko okolje in zagotavljajo človečnost, zasebnost, toplino, varnost ter domačnost.
Delavci skrbijo za to, da uporabniki v ustanovah lahko odločajo o svojem vsakdanjem življenju in počutju.
17. Odprtost organizacij socialnega varstva in izvajalcev
Organizacije socialnega varstva in izvajalci na področju socialnega varstva se s svojimi programi in dejavnostjo odpirajo okolju; svojcem, študentom in strokovnjakom za potrebe izobraževanja, usposabljanja in raziskovanja, pa tudi prostovoljcem, različnim organizacijam in javnosti.
Pri tem je treba zagotavljati varovanje osebnih podatkov, zasebnost uporabnikov in svobodno voljo njihovega vključevanja v raziskovalne in druge omenjene aktivnosti.
18. Zaupanje in varstvo osebnih podatkov
Uporabnikove osebne podatke in njegovo zaupanje delavci varujejo kot poklicno zaupnost in jih ne smejo zlorabiti.
Za kakovostno storitev je potrebno zaupanje med izvajalcem in uporabnikom.
V situaciji, ko delavec ve, da zaupanih podatkov ne bo mogel obdržati le zase, je dolžan uporabnika takoj in povsem nedvoumno na to opozoriti.
19. Dolžnost izobraževanja in usposabljanja
Delavci si prizadevajo za celovitost in strokovnost obravnave, razvoj teorije in praktičnih izkušenj. Pri tem krepijo nova znanja ter metode in tehnike dela.
Za svoj osebni in poklicni razvoj morajo biti pripravljeni vlagati v stalno izobraževanje in usposabljanje v okviru dela, ki ga opravljajo.
20. Sodelovanje in medsebojna pomoč med delavci socialnega varstva pri delu z uporabniki
Delavci v socialnem varstvu izpopolnjujejo svoje strokovno znanje ter razvijajo svojo osebnost in čut za sočloveka v stiski. Pri tem se vključujejo v supervizijo in v druge oblike strokovne pomoči, ki jim pomagajo krepiti strokovni in človeški pristop do uporabnikov.
Delavci različnih strok se medsebojno spoštujejo, si pomagajo ter v dobrobit uporabnikov usklajujejo svoje delo, znanje in izkušnje.
21. Odgovornost do družbe
Delavci delujejo proti nepravičnosti in družbenim neenakostim ter še posebej v korist najranljivejših posameznikov oziroma skupin.
Delavci si prizadevajo za zagotavljanje dostopa do informacij o pravicah, možnostih, storitvah in virih za enake možnosti in vključenost uporabnikov.
Po pooblastilu
Mateja De Reya l.r.
Podpredsednica
Socialne zbornice Slovenije
Ljubljana, 2006
Kodeks etike
Ker lahko v socialnem delu etično primernost oz. neprimernost profesionalnih postopkov presojamo samo na posamičnem nivoju vsakega konkretnega primera, je na splošni ravni možno opozoriti zgolj na najočitnejše nepravilnosti in odstopanja od temeljnih etičnih načel socialne profesije. Kodeks torej ne more predstavljati izčrpne zbirke pravil, s katerimi bi regulirali vsa možna etična ravnanja profesionalcev v socialnem delu. Lahko pa opozarja na tiste minimalne in splošno sprejete kriterije, ki jih je treba nujno upoštevati v situacijah, ki zahtevajo etično presojo.
S tem namenom socialne delavke in delavci - izhajajoč iz temeljnih pravic uporabnikov in iz spoznanj pri delu z njimi - sprejemamo naslednji
Kodeks etike socialnih delavk in delavcev Slovenije
I. UVODNE DOLOČBE
1. člen
Osnovna naloga socialnih delavk/delavcev je, da se osredotočajo na probleme, ki jih imajo posamezniki, skupine ali cele skupnosti pri integraciji v tista socialna okolja, ki so za njih življenjsko pomembna.
Zaradi vse večje kompleksnosti, spremenljivosti in nepredvidljivosti življenjskih razmer postajajo v socialnem delu (poleg neposredne pomoči) vse bolj pomembna tudi takšna znanja in veščine,
- s katerimi razvijamo samopomoč in omogočamo ljudem uporabiti njihove lastne sposobnosti za reševanje problemov
- s katerimi izboljšujemo dostopnost uporabnikov do obstoječih ali novih virov pomoči
- s katerimi vplivamo na zakonsko regulacijo socialnih pravic in na prilagajanje ter razvoj socialne politike.
2. člen
Etične norme in pravila, vsebovana v tem kodeksu, zavezujejo vse socialne delavke/delavce, diplomant(k)e Visoke šole za socialno delo v Ljubljani oziroma drugih šol in programov, ki izobražujejo za socialno delo.
Socialne delavke/delavci se ravnajo po tem kodeksu neglede na področje socialnega dela, kjer so aktivni, in neglede na ustanovo, v kateri so zaposleni.
3.člen
V primerih, ko se pod vodstvom socialne delavke/delavca vključujejo v socialno delo tudi osebe brez ustrezne izobrazbe (strokovnjaki drugih profilov, praktikanti, prostovoljni delavci), je za upoštevanje tega kodeksa pri njihovem delu odgovorna dotična socialna delavka/delavec.
II. ODNOS DO UPORABNIKOV
4. člen
Delo socialne delavke/delavca mora biti vselej v pomoč in korist uporabnikom, s katerimi dela. Tega ne sme ogroziti noben drug(ačen) interes ali namen.
5. člen
Socialna delavka/delavec pri svojem delu z uporabnikom uporablja predvsem strokovno znanje in veščine; vsa druga sredstva oziroma načine pa le, če niso v nasprotju s tem in če koristijo uporabniku.
6. člen
Delo socialne delavke/delavca mora biti antidiskriminatorno usmerjeno, kar pomeni:
- da pri svojem delu uporabnikov ne sme izključevati, omejevati, ali zapostavljati na podlagi rase, barve kože, spola, narodnostnega ali etničnega porekla, gmotnega in družbenega položaja, življenjskega stila, seksualne, verske ali idejne usmerjenosti, morebitne socialne označenosti, zmanjšanih duševnih oziroma telesnih sposobnosti;
- da zavrne kakršnokoli sodelovanje v postopkih, ki niso v skladu z načelom iz zgornje alineje;
- da na kršitve načela iz prve alineje opozarja zlasti svoje koleg(ic)e, vodstvo ustanove, v kateri se to zgodi, po potrebi pa o tem obvesti tudi pristojno ter širšo javnost.
7. člen
Zaradi spoštovanja osnovnih človekovih pravic in zaradi posebnosti strokovnega pristopa (npr. zaupnost) socialna delavka/delavec izrecno varuje v svojih postopkih zlasti posameznikovo osebnost, osebno dostojanstvo, zasebnost in nedotakljivost stanovanja uporabnika, s katerim dela.
8. člen
Socialna delavka/delavec pri delu z uporabnikom ne sme v nobenem primeru žaliti njegove osebe, njegovih stališč, njegovih vrednot ali njegovega čustvenega doživljanja. Če je potrebno, pa mu lahko pove svoje mnenje o tem in ga opozori na morebitno neprimernost njegovih dejanj ali namenov oziroma na njihove posledice.
9. člen
Socialni delavki/delavcu je prepovedano izsiljevanje in fizično oziroma psihično nasilje nad uporabnikom v kakršnikoli obliki. Prav tako je prepovedana udeležba v takšnih postopkih, njihovo podpiranje in tudi toleriranje.
10. člen
Spoštovati se mora morebitna zahteva uporabnika do izbire ustreznejše(ga) socialne(ga) delavke/delavca oziroma do zamenjave. Pri tem mora socialna delavka/delavec uporabniku pomagati po svojih možnostih.
11. člen
Če socialna delavka/delavec oceni, da ne more nuditi strokovne pomoči uporabniku, ki se je obrnil nanj(o) - bodisi zaradi pomanjkanja ustreznega znanja, zaradi preobremenjenosti z drugim strokovnim delom ali zaradi nepremagljivih osebnih zadržkov - mora o tem uporabnika informirati že ob prvem stiku na zanj sprejemljiv način in mu hkrati zagotoviti potrebno pomoč pri ustreznejšem strokovnjaku.
12. člen
Socialna delavka/delavec mora uporabnika že na začetku postopka seznaniti o pričakovanjih, vsebini, načinu ter obsegu strokovnega dela v zvezi z obravnavo njegovega primera.
Prav tako mora uporabniku posredovati vse pomembne informacije o njegovih pravicah, možnostih in načinu njihove uveljavitve.
Zgornje zahteve so uresničene takrat, če so tovrstne informacije podane na način, ki je uporabniku razumljiv.
13. člen
Socialna delavka/delavec mora spoštovati zasebnost vsakega (tudi bivšega) uporabnika in zagotoviti ter varovati tajnost vseh informacij o njem, ki jih pridobi pri svojem strokovnem delu. To velja tudi v primeru, ko preneha opravljati svoj poklic.
14. člen
Socialna delavka/delavec zbira in evidentira samo tiste podatke o uporabniku, ki jih potrebuje za svoje strokovno delo. Na ta način zbrane osebne podatke mora uporabljati samo v skladu z namenom, s katerim so bili zbrani.
15. člen
Informacije o uporabniku sme socialna delavka/delavec posredovati drugim zainteresiranim le, če ve, za kakšen namen bodo uporabljene in če je hkrati izpolnjen eden od naslednjih dveh pogojev:
a) če so informacije o uporabniku v neosebni obliki (tj. da onemogočajo razkritje njegove osebne identitete) in če jih drugi zainteresirani koristijo v strokovne, raziskovalne, statistične, supervizijske ali edukacijske namene;
b) če socialna delavka/delavec v zvezi s posredovanjem informacij drugim osebam ali ustanovam dobi osebno dovoljenje od uporabnika, da lahko to stori, in če ga hkrati seznani z možnimi posledicami.
Socialna delavka/delavec lahko posreduje podatke o uporabniku mimo gornjih določil samo v izjemnih primerih, če s tem prepreči življenjsko ali drugo hujšo nevarnost, vendar se mora prej posvetovati s pristojnim strokovnim organom in nosi polno odgovornost za vse nastale posledice.
16. člen
Socialna delavka/delavec mora uporabniku, s katerim dela, omogočiti vpogled v vso dokumentacijo, ki je nastala ali nastaja v zvezi z njim. Pri tem ne sme biti ogrožena tajnost podatkov drugih uporabnikov.
17. člen
Socialna delavka/delavec mora uporabnika obvestiti in dobiti njegov pristanek pred morebitnim snemanjem njunega razgovora na avdio ali video trak. Tovrsten zapis se obravnava kot vsaka druga dokumentacija o njem.
18. člen
V primerih, ko socialna delavka/delavec prejme plačilo za svoje strokovno delo neposredno od uporabnika, ga mora pred obravnavo seznaniti s ceno svojega dela.
Cene storitev, ki jo določi uporabniku na začetku svojega dela z njim, ne sme povečati brez privolitve uporabnika.
Brezplačna storitev materialno šibkim uporabnikom in zlasti tistim, ki so v denarni stiski, je za socialno delavko/delavca častno dejanje.
19. člen
Za socialno delavko/delavca je prepovedano prejemanje materialnih daril in nematerialnih uslug v zvezi s pričakovanim ali opravljenim strokovnim delom.
III. ODNOS DO PROFESIONALNEGA OKOLJA
20. člen
Socialna delavka/delavec si pri sodelovanju s svojimi kolegi(cami) kot tudi s strokovnjaki(njami) drugih strok prizadeva, da razlike v izobrazbi, položaju, znanju, v prakticiranih delovnih metodah in osebnem prepričanju ne bodo ovira, pač pa korist vseh.
Socialna delavka/delavec se zavzema za solidarnost in sodelovanje z vsemi strokovnjaki(njami) in ustanovami, enako s podrejenimi kot z nadrejenimi - razen v primerih, ko bi takšno ravnanje utegnilo kakorkoli škoditi bivšim, sedanjim ali potencialnim uporabnikom oziroma ugledu socialne profesije.
21. člen
Socialna delavka/delavec se vključuje v supervizijske oblike dela in tudi sicer po potrebi sodeluje s svojimi kolegi(cami) kot tudi z drugimi strokovnjaki(njami). Obvezno pa se mora z njimi posvetovati,
- če je pri svojem delu v kakršnihkoli strokovnih dilemah ali
- če obstaja verjetnost, da bi opustitev konzultacije z drugimi bila škodljiva za uporabnika.
22. člen
Morebitna razhajanja ali konflikte z drugimi kolegi(cami), nadrejenimi ali podrejenimi, mora socialna delavka/delavec vselej razmejiti od osebnih, neprofesionalnih interesov.
23. člen
Če socialna delavka/delavec ravna v skladu s tem kodeksom, s spoznanji socialne stroke ter z ugotovitvami drugih znanosti, mora biti njeno (njegovo) strokovno delo neodvisno in neovirano.
Za to so odgovorne zlasti tiste individualne osebe in organi, ki so socialni delavki/delavcu nadrejeni.
24. člen
Svoje izkušnje in znanje socialna delavka/delavec prenaša zainteresiranim kolegicam in kolegom, drugim sodelavkam in sodelavcem, pripravnicam in pripravnikom, študentskim praktikantkam in praktikantom ter prostovoljkam in prostovoljcem v socialnem delu.
25. člen
Socialna delavka/delavec se mora pri svojem delu nenehno zavedati, da znanje, pridobljeno na katerikoli stopnji formalnega izobraževanja, kot tudi izkušnje, dobljene s strokovnim delom, niso nujno splošno uporabne, sploh pa ne popolne niti trajne.
Zato socialna delavka/delavec svoje strokovno znanje in veščine nenehno preverja ter izpopolnjuje s samoizobraževanjem, s sodelovanjem s svojimi kolegi(cami), z vključevanjem v supervizijske ter druge formalne in neformalne oblike izobraževanja.
Formalna izobrazba je pogoj za opravljanje strokovnega dela, permanentno izobraževanje pa je pogoj za delovno uspešnost.
26. člen
V tistih ustanovah in v takšnih delovnih okoljih, kjer se (vz)trajno krši katerokoli načelo iz tega kodeksa, se socialna delavka/delavec ne zaposluje, ker s tem varuje lastni strokovni ugled in ugled socialne stroke, ki jo kot strokovnjak(inja) predstavlja.
27. člen
Vsak ima pravico opozarjati socialne delavke/delavce na moralne norme tega kodeksa in od njih zahtevati, da se ravnajo po njem.
Zgornje določilo pa je hkrati moralna dolžnost za član(ic)e strokovnih organizacij s področja socialnega dela in za predstavnike javnih ter drugih socialno varstvenih zavodov.
IV. ODNOS DO ŠIRŠEGA DRUŽBENEGA OKOLJA
28.člen
Socialna delavka/delavec se zavzema za izboljšanje uspešnosti ter učinkovitosti svojega dela in za čimvečjo dostopnost socialnih storitev, ustanov in virov pomoči za vse, ki jih potrebujejo.
Tak pristop naj bo izražen tako v neposrednem delu z uporabniki kot tudi v drugih stikih s strokovno in laično javnostjo.
29. člen
Profesionalnost socialne delavke/delavca vključuje angažiranje tudi na tistih družbenih vprašanjih in področjih, ki so s strokovnim socialnim delom zgolj v posredni, a pomembni zvezi. V tem smislu se zavzema za takšne socialno-politične, zakonodajne ali pa civilno-družbene iniciative, ki so v prid uporabnikom socialnega dela.
Pri takšnem delovanju se socialna delavka/delavec sklicuje izključno na strokovne argumente.
V. KONČNE DOLOČBE
30. člen
Moralno odgovornost za kršitve tega kodeksa ugotavlja častno razsodišče Društva socialnih delavk in delavcev Slovenije.
31. člen
Odločanje častnega razsodišča je javno. Njegova presoja primerov, v katerih je kršeno katerokoli načelo tega Kodeksa, pa ima moralne posledice in se lahko objavi v javnih medijih, če je to koristno za uporabnike ali za profesijo.
32. člen
Kodeks etike socialnih delavk in delavcev Slovenije začne veljati, ko ga sprejme Skupščina Društva socialnih delavk in delavcev Slovenije.
33. člen
Ker je ta kodeks obvezen za vse, ki se profesionalno ukvarjajo s socialnim delom, mora biti socialnim delavkam/delavcem dostopen na vseh ustanovah, kjer se zaposlujejo ali izobražujejo.
Ustanove in organizacije, ki zaposlujejo socialne delavke/delavce, morajo zagotoviti dostopnost tega kodeksa tudi svojim uporabnikom in zainteresirani javnosti.
KODEKS ETIČNIH NAČEL V SOCIALNEM VARSTVU
(Uradni list RS, št. 50/14)
Socialna zbornica Slovenije je na 5. redni seji Skupščine Socialne zbornice Slovenije za mandatno obdobje 2010–2014 dne 20. 5. 2014 sprejela na podlagi prve alineje tretjega odstavka 77. člena Zakona o socialnem varstvu (Uradni list RS, št. 3/07 – UPB2, 23/07 – popr., 41/07 – popr., 61/10 – ZSVarPre, 62/10 – ZUPJS in 57/12) in prve alineje tretjega odstavka 14. člena Statuta Socialne zbornice Slovenije (Uradni list RS, št. 59/02 in 108/07)
KODEKS etičnih načel v socialnem varstvu
1. Veljavnost kodeksa
Delavci na področju socialnega varstva spoštujejo ta kodeks etičnih načel in tudi kodekse posameznih poklicev ali kodekse izvajalcev storitev, ki so jih le-ti v okviru svoje dejavnosti sprejeli in ki se nanašajo na ravnanje z uporabniki socialnega varstva.
Med delavce sodijo vsi zaposleni na področju socialnega varstva in vsi drugi, ki sodelujejo pri opravljanju nalog na področju socialnega varstva.
V Kodeksu etičnih načel v socialnem varstvu je uporabljena moška slovnična oblika, in sicer kot nevtralna oblika za osebe moškega in ženskega spola.
2. Etičnost – osnova ravnanja
Pri svojem delu se delavci socialnega varstva ravnajo po načelih etičnosti in občega dobrega, da bi tako uporabnike in sebe zavarovali pred neustrezno uporabo strokovnega dela in družbene moči.
Svoje delo morajo razmejiti od ideoloških, osebnih in institucionalnih vplivov ter interesov, ki bi utegnili ovirati njihovo strokovno presojo o tem, ali s svojim delom dejansko pomagajo posamezniku ali pa zgolj zastopajo interese, ki niso v skladu z načeli strokovne pomoči.
3. Namen kodeksa
Kodeks etičnih načel je namenjen varstvu pravic uporabnikov socialnovarstvenih storitev in varovanju strokovne integritete delavcev socialnovarstvene dejavnosti.
Presojo etičnosti ravnanja opravlja Častno razsodišče Socialne zbornice Slovenije.
Častno razsodišče pri presoji upošteva Pravilnik o delovanju Častnega razsodišča.
Častno razsodišče se pri svojem delu lahko opre na različne vire in pri presoji upošteva ravnanje delavca v socialnem varstvu ter druga pomembna dejstva.
4. Spoštovanje človekovih pravic in svoboščin
Delavci na področju socialnega varstva spoštujejo vse z Ustavo in zakoni Republike Slovenije zajamčene pravice ter vse mednarodne dokumente s področja človekovih pravic, ki jih je sprejela ali ratificirala Republika Slovenija.
5. Spoštovanje in sprejemanje različnosti
Posameznik, družina in skupina imajo pravico do pomoči ne glede na biološke, osebnostne, statusne, etnične, verske, ideološke in politične razlike ali druge okoliščine.
Vse osebe, potrebne socialne ali materialne pomoči, delavci sprejemajo takšne, kot so, pri delu z njimi pa upoštevajo pozitivne dejavnike njihove življenjske situacije.
6. Spoštovanje poklicne avtonomije
Delavci, ki poklicno ali prostovoljno opravljajo socialnovarstvene storitve in dejavnosti, so dolžni upoštevati poklicno identiteto in strokovno avtonomijo pripadnikov različnih strok na področju socialnega varstva.
Pri svojem delu v celoti ohranjajo specifično strokovno odgovornost, kot jo opredeljujejo posamezni kodeksi poklicne etike, ob upoštevanju Kodeksa etičnih načel v socialnem varstvu.
7. Enakopravnost prostovoljskega dela
Prostovoljski sodelavci prevzemajo konkretne delovne naloge na osnovi usposobljenosti in izkušenj ter tega Kodeksa etičnih načel v socialnem varstvu.
Prostovoljsko delo poteka v okviru sprejetega dogovora med izvajalci in uporabniki pomoči ter odgovornim organizatorjem prostovoljskega dela.
Prostovoljskim sodelavcem je treba omogočiti usposabljanje.
8. Pomoč za samostojnost in samopomoč
Dobri, korektni in iskreni medčloveški odnosi so temelj strokovnega dela ter sodelovanja med izvajalci in uporabniki.
Vsi delavci v socialnem varstvu pri svojem delu strokovno in čustveno kontrolirano vežejo uporabnike nase le v tolikšni meri, kolikor je to koristno za ohranjanje življenjskih sposobnosti posameznika. V primeru nejasnosti je vsak delavec na področju socialnega varstva dolžan zaprositi zunanjega strokovnjaka, ki mu zaupa, za supervizijsko podporo.
9. Nezdružljivost vlog
Svetovalno in terapevtsko delo je združljivo z izvajanjem posegov v medsebojna pravna razmerja samo v primeru zagotavljanja koristi otrok ali obravnav žrtev nasilja in v drugih primerih, kjer se tako zagotovi najvišja korist za uporabnika.
V primerih medsebojne nezdružljivosti vlog strokovni delavec prevzame polno odgovornost za svojo odločitev ter predhodno seznani uporabnika z vsemi načrtovanimi ukrepi in posledicami.
10. Spoštovanje odločitev posameznikov
Delavci v socialnem varstvu uporabnikom pomagajo, da z lastnimi močmi ter s pomočjo drugih ljudi in institucij spoznajo svojo situacijo in iščejo rešitve iz težav.
Uporabnik sam odloča o neposredni pomoči, o svojem življenjskem vsakdanu in o svoji prihodnosti.
Pravica do lastne odločitve se v primeru, ko bi uporabnik ogrožal sebe ali druge osebe, izjemoma lahko omeji.
11. Možnost izbire pomoči
Uporabniku pomoči morajo biti ob začetku dela in v vseh kasnejših fazah na razpolago ustrezne informacije in izbira o tem, kakšna pomoč mu je na voljo in kje jo lahko poišče.
V procesu prejemanja pomoči mora biti uporabnik seznanjen z možnostmi in omejitvami pričakovane pomoči, soglašati pa mora tudi z vsemi postopki in metodami dela.
Uporabniku morajo biti omogočene izbira storitve oziroma razpoložljive strokovne pomoči, možnost premestitve (na lastno željo) ter možnost ugovora v zvezi s potekom in z učinkovitostjo pomoči.
12. Dolžnost pomoči
Delavec v socialnem varstvu ne more odkloniti nudenja iskane pomoči. V primeru, ko nadaljnje sodelovanje uporabniku ne bi več koristilo, ga lahko napoti k drugemu ustreznemu delavcu, vendar šele po tem, ko je poskrbel za nujno pomoč.
Delavci socialnega varstva so dolžni pomagati ali poiskati ustrezno pomoč vsem uporabnikom tudi v primerih, ko je treba nuditi pomoč s strani več izvajalcev.
13. Spoštovanje človekove individualnosti, potreb in dostojanstva
V procesu nudenja pomoči in podpore uporabnikom delavci socialnega varstva varujejo dostojanstvo, zasebnost, avtonomijo in individualnost posameznika, upoštevajo njegove potrebe, jezik, kulturo in vrednote ter si prizadevajo uporabljati njim razumljiv jezik in komunikacijo.
Delavci v socialnem varstvu razpolagajo z osebnimi podatki o ljudeh in sodelujejo pri reševanju osebnih težav. Pri tem so dolžni varovati vse osebne podatke kot poklicno skrivnost. Spoštovanje celovitosti osebnosti in dostojanstva posameznika v vseh postopkih izražajo tudi na naslednje načine:
- uporabnik ima možnost dobiti na vpogled dokumentacijo o sebi ali o svojcih, za katere je odgovoren, kot jo predpisuje Zakon o varovanju osebnih podatkov in ki je usklajena s področnimi zakonskimi predpisi,
- uporabnike naslavljajo dostojno in spoštljivo,
- v posvetih s sodelavci, na strokovnih timih, v drugih strokovnih stikih ter v odnosih z javnostjo govorijo dostojno tudi o odsotnih uporabnikih,
- varujejo človekove potrebe po zasebnosti in upoštevajo občutek le-te v domačem in institucionalnem okolju,
- pri vključevanju v analizo primera – za strokovne, študijske in raziskovalne namene – dosledno varujejo identiteto posameznika.
14. Kriteriji komuniciranja z javnostmi
Delavci v socialnem varstvu varujejo posameznike in družine pred neustreznim obravnavanjem, razgaljanjem in možnimi zlorabami v medijih in javnosti. Informacije morajo ščititi zasebnost in koristi uporabnikov ter omogočiti nemoten potek pomoči.
Njihova dolžnost je tudi vpletene uporabnike opozoriti na možne posledice posredovanja informacij o sebi in drugih tretjim osebam ter medijem.
15. Preprečevanje osebnega nadlegovanja in nasilja
Delavci socialnega varstva v vseh postopkih in odnosih varujejo spolno, psihofizično in duhovno integriteto uporabnikov.
Delavci socialnega varstva si prizadevajo, da bi odkrili in preprečili zlorabe uporabnikov s strani osebja, drugih uporabnikov in ljudi iz neposrednega lokalnega ali domačega okolja.
16. Uveljavljanje in varovanje zasebnosti v domačem okolju ali socialnih ustanovah
Delavci socialnega varstva podpirajo uporabnike svojih storitev v njihovi želji, da bi ostali samostojni v domačem življenjskem okolju, pri tem pa jim nudijo pomoč in spremljanje na domu ter podpirajo in razvijajo socialne mreže medsebojne pomoči.
Kadar pride do vključitve v institucionalno varstvo, naj ustanove, v katerih uporabniki prebivajo, nadomeščajo domače življenjsko okolje in zagotavljajo človečnost, zasebnost, toplino, varnost ter domačnost.
Delavci skrbijo za to, da uporabniki v ustanovah lahko odločajo o svojem vsakdanjem življenju in počutju.
17. Odprtost organizacij socialnega varstva in izvajalcev
Organizacije socialnega varstva in izvajalci na področju socialnega varstva se s svojimi programi in dejavnostjo odpirajo okolju; svojcem, študentom in strokovnjakom za potrebe izobraževanja, usposabljanja in raziskovanja, pa tudi prostovoljcem, različnim organizacijam in javnosti.
Pri tem je treba zagotavljati varovanje osebnih podatkov, zasebnost uporabnikov in svobodno voljo njihovega vključevanja v raziskovalne in druge omenjene aktivnosti.
18. Zaupanje in varstvo osebnih podatkov
Uporabnikove osebne podatke in njegovo zaupanje delavci varujejo kot poklicno zaupnost in jih ne smejo zlorabiti.
Za kakovostno storitev je potrebno zaupanje med izvajalcem in uporabnikom.
V situaciji, ko delavec ve, da zaupanih podatkov ne bo mogel obdržati le zase, je dolžan uporabnika takoj in povsem nedvoumno na to opozoriti.
19. Dolžnost izobraževanja in usposabljanja
Delavci si prizadevajo za celovitost in strokovnost obravnave, razvoj teorije in praktičnih izkušenj. Pri tem krepijo nova znanja ter metode in tehnike dela.
Za svoj osebni in poklicni razvoj morajo biti pripravljeni vlagati v stalno izobraževanje in usposabljanje v okviru dela, ki ga opravljajo.
20. Sodelovanje in medsebojna pomoč med delavci socialnega varstva pri delu z uporabniki
Delavci v socialnem varstvu izpopolnjujejo svoje strokovno znanje ter razvijajo svojo osebnost in čut za sočloveka v stiski. Pri tem se vključujejo v supervizijo in v druge oblike strokovne pomoči, ki jim pomagajo krepiti strokovni in človeški pristop do uporabnikov.
Delavci različnih strok se medsebojno spoštujejo, si pomagajo ter v dobrobit uporabnikov usklajujejo svoje delo, znanje in izkušnje.
21. Odgovornost do družbe
Delavci delujejo proti nepravičnosti in družbenim neenakostim ter še posebej v korist najranljivejših posameznikov oziroma skupin.
Delavci si prizadevajo za zagotavljanje dostopa do informacij o pravicah, možnostih, storitvah in virih za enake možnosti in vključenost uporabnikov.
Po pooblastilu
Mateja De Reya l.r.
Podpredsednica
Socialne zbornice Slovenije
Etični kodeks prostovoljstva
Etični kodeks organiziranega prostovoljstva zavezuje vse prostovoljce in prostovoljske organizacije. Kodeks predstavlja osnovne smernice in minimalne standarde, ki naj bi jih prostovoljci in prostovoljske organizacije upoštevali pri svojem delu.
Besedilo Etičnega kodeksa najdete tukaj.
Temeljnih etičnih načel je šest.
1. Zaupnost in varovanje podatkov
Prostovoljec in prostovoljska organizacija sta dolžna varovati osebne podatke uporabnikov. Podatkov, ki jih uporabnik da in zaupa prostovoljcu, ta ne sme posredovati nikomur. Izjema je okoliščina, ko so ogroženi dobrobit, zdravje ali življenje uporabnika ali njegove bližnje osebe. V takem primeru mora prostovoljec informacijo predati svojemu mentorju v prostovoljski organizaciji.
2. Dostojanstvo, integriteta in spoštovanje vseh vključenih v proces prostovoljskega dela
Prostovoljke, prostovoljci in prostovoljske organizacije pri delu z ljudmi spoštujejo pravice in posebnosti vseh, ne glede na raso, barvo kože, spol, starost, narodnostno ali etnično poreklo, jezik, gmotni ali družbeni položaj, življenjski stil, spolno, politično ali versko usmerjenost, socialni izvor, zmanjšane duševne ali telesne sposobnosti ali na kakšne druge okoliščine.
3. Aktivna participacija uporabnikov
Prostovoljci uporabnikom že na začetku sodelovanja razumljivo posredujejo vse pomembne osnovne informacije o medsebojnem sodelovanju in o pravicah uporabnikov ter se sporazumejo o načinu sodelovanja. Prostovoljci spoštujejo pravico uporabnikov do svobode odločanja, izbire ali zavrnitve in hkrati ščitijo interese uporabnikov. Prostovoljci spoštujejo osebnost, stališča, vrednote, čustveno doživljanje in življenjske okoliščine uporabnikov.
4. Najboljši interes uporabnika
Prostovoljci varujejo blaginjo uporabnikov in drugih, vključenih v organizirano prostovoljsko delo. Upoštevajo vse zdravstvene in varnostne standarde in ukrepe, da bi preprečili poškodbe ali prenos bolezni na uporabnike ali druge, ter preprečujejo kakršno koli oškodovanje vseh vključenih.
5. Skrb za ugled prostovoljskega dela
Prostovoljci skrbijo za ugled prostovoljstva in prostovoljskih organizacij oz. organizatorjev prostovoljskega dela. Svoje delo javno predstavljajo na način, ki ne zavaja javnosti, ni lažen, ne podcenjuje dela drugih prostovoljk in prostovoljcev ter organizacij. S svojimi izjavami ne škodi ugledu uporabnikov.
6. Neizkoriščanje odnosa
Prostovoljci uporabnikom ne vsiljujejo svojih političnih, verskih ali drugih osebnih prepričanj. Ne zlorabljajo svojega odnosa z uporabnikom za zadovoljitev svojih potreb. Ne izsiljujejo in ne izvajajo fizičnega ali psihičnega nasilja nad uporabniki.
V kolikor prostovoljec opazi, da se pri prostovoljskem delu v organizaciji ne spoštujejo etična načela, je dolžan organizacijo na to opozoriti. V kolikor ni zadovoljn s presojo ali ravnanjem prostovoljske organizacije, v kateri ali za katero opravlja prostovoljsko delo se lahko obrne na ETIČNO KOMISIJO.
Na Etično komisijo se lahko obrne prostovoljska organizacija oziroma organizator prostovoljstva, ki želi pridobiti mnenje ali oceno o vprašanjih in dilemah povezanih z Etičnim kodeksom organiziranega prostovoljstva ali delovanjem prostovoljstva v organizaciji.