11.11.2021 je ob obeleženju dneva boja proti zasvojenostim nastal sledeči pogovor na VTV.
Kaj je zasvojenost?
Nekoč je bila zasvojenost opredeljena predvsem v povezavi s ponavljajočim uživanjem snovi, ki je vplivala na razvoj skupine vedenjskih, kognitivnih in fizioloških fenomenov.
Danes strokovnjaki prepoznavajo in opredeljujejo širši koncept zasvojenosti. Od leta 2010 so v ZDA na seznam diagnoz dodali nekemične ali vedenjske zasvojenosti.
Zasvojenost je predvsem kronična bolezen možganskega nagrajevalnega kroga in centrov, ki so povezani z motivacijo in spominom. Nedelovanje teh sklopov nevronskih povezav se kaže na biološki, duševni, družbeni in duhovni ravni. Izraža se v posameznikovi patološki potrebi po ugodju in/ali sprostitvi ob uživanju snovi in izbiri določenih vedenj. ASAM (American Society of Addiction Medicine), 2011
Posameznik torej skuša doseči stanje, v katerem bo bolj sproščen in bo dosegal ugodje. Na osnovi izkušenj vsega, kar je zanj prijetno in dobro, si oseba zgradi svoj mali, simulirani svet kakovosti. Vanj vključi vse, kar zadovoljuje ali se zdi, da zadovoljuje (kot npr. pri zasvojenostih), osnovne človeške potrebe. Z razvojem odkriva in izbira bolj ali manj učinkovite oblike vedenja, vendar bo vedno izbral tisto, ki se njemu zdi zanj najboljša izbira. Le če izbere vedenje, ki učinkovito teši njegove potrebe, lahko raste kot osebnost in razvija pozitivno identiteto, v nasprotnem primeru pa se sooča s težavami v odnosih.
Življenje pa osebi ne ponuja zgolj prijetnih trenutkov, ampak prinese mnoge dogodke in okoliščine, ki niso prijetne. Lahko so tudi travmatične. Oseba mnogokrat išče rešitev (pogosto se tega ne zaveda) tako, da skuša preslišati, utišati svojo bolečino, neprijetna čustva, notranje napetosti (ni nujno, da se zasvojeni teh čustev zaveda) in/ali živi svoj običajni vsakdan, čeprav vse bolj patološki, vse dokler niso ogrožene osebi pomembne vrednote ali na to "opozorijo" (se na svoj način odzovejo) njegovi najbližji oz. okolica.
S tem, ko posameznik utiša, ne čuti svojih resničnih občutkov, pa težave ne odpravi. Telo se z lahkoto navadi na stanje z manj bolečine, z več ugodja in po temu hlepi. Pozornost osebe in okolja se tako preusmeri na simptom drugih (prikritih) težav posameznika (in družbe), namesto na resnično notranje stanje človeka.
Načini, kako oseba utiša svoja čustva, občutja so izjemno raznoliki. Tovrstne hitre rešitve ponuja in spodbuja tudi širše družbeno okolje, ki od človeka zahteva visoko produktivnost in mu hkrati vceplja razmišljanje, da mora ves čas čutiti zgolj prijetna čustva. Kot odgovor na zadovoljevanje posameznikovih osnovnih potreb in stisk pa ga uči potrošništva.
Nujno je poudariti, da ima zasvojeni okrnjeno sposobnost sprejemanja odločitev, ki bi bile zanj zdrave in vključevanja posledic v svoje odločitve. Odsotnost teh mehanizmov pomaga vzdrževati stanje odvisnosti in otežuje procese sprememb. Hlepenje po omamnih substancah ali odvisniškem vedenju je namreč povezano s centri v možganih, ki so povezani z doživljanjem ugodja. Na te centre pa oseba lahko le malo vpliva. Tudi če se oseba sama sprva zavestno odloči za uživanje psihoaktivnih sredstev, kasnejše hlepenje ni odvisno od njegove volje. Hlepenje pa zasvojeni občuti kot zelo resno mentalno trpljenje.
Zasvojenost torej ni izbira (P. Topić).
Je pa izbira kljub temu pomembna, celo ključna za odločitev za spremembo, torej vstop v proces zdravljenja in okrevanja ter za spremembo vedenjskih vzorcev.
Ena od dobrih sposobnosti možganov je nevroplastičnost.
Poleg volje in odločitve za prenehanjem z odvisniškimi vzorci je ključna podpora, ustvarjanje razmer in izvajanje ustreznih poti, ki peljejo do cilja.
Na Inštitutu VIR se zavedamo celostnosti človekovega bitja in pomena delovanja človekove biti v vseh razsežnostih.
Kako prepoznamo zasvojenost?
Na hitro bi lahko rekli, da je zanj značilna aktivnost/dejavnost, za katero se oseba zaveda, da je v nasprotju z njegovimi vrednotami in prepričanji (ve, da mu škodi), a z njo kljub temu nadaljuje.
Oslabljeno ima torej sposobnost nadzora nad vedenji, trajne abstinence ne zmore, hlepi po omami, zmanjšano ima zmožnost prepoznavanja resnih težav, tako v vedenju posameznika kot v medosebnih odnosih, ter se odziva čustveno disfunkcionalno.
Nujno je tudi zavedanje, da večina odvisnih živi na prvi pogled običajno življenje in je odvisnost dobro skrita.
Predlagamo, da si ogledate posnetek pogovora g. dr. Bogdana Polajnerja (https://youtu.be/rLK1kxLte3M), ki je v programu Inštituta VIR pomemben strokovni usmerjevalec programa in supervizor našega strokovnega dela.
Danes strokovnjaki prepoznavajo in opredeljujejo širši koncept zasvojenosti. Od leta 2010 so v ZDA na seznam diagnoz dodali nekemične ali vedenjske zasvojenosti.
Zasvojenost je predvsem kronična bolezen možganskega nagrajevalnega kroga in centrov, ki so povezani z motivacijo in spominom. Nedelovanje teh sklopov nevronskih povezav se kaže na biološki, duševni, družbeni in duhovni ravni. Izraža se v posameznikovi patološki potrebi po ugodju in/ali sprostitvi ob uživanju snovi in izbiri določenih vedenj. ASAM (American Society of Addiction Medicine), 2011
Posameznik torej skuša doseči stanje, v katerem bo bolj sproščen in bo dosegal ugodje. Na osnovi izkušenj vsega, kar je zanj prijetno in dobro, si oseba zgradi svoj mali, simulirani svet kakovosti. Vanj vključi vse, kar zadovoljuje ali se zdi, da zadovoljuje (kot npr. pri zasvojenostih), osnovne človeške potrebe. Z razvojem odkriva in izbira bolj ali manj učinkovite oblike vedenja, vendar bo vedno izbral tisto, ki se njemu zdi zanj najboljša izbira. Le če izbere vedenje, ki učinkovito teši njegove potrebe, lahko raste kot osebnost in razvija pozitivno identiteto, v nasprotnem primeru pa se sooča s težavami v odnosih.
Življenje pa osebi ne ponuja zgolj prijetnih trenutkov, ampak prinese mnoge dogodke in okoliščine, ki niso prijetne. Lahko so tudi travmatične. Oseba mnogokrat išče rešitev (pogosto se tega ne zaveda) tako, da skuša preslišati, utišati svojo bolečino, neprijetna čustva, notranje napetosti (ni nujno, da se zasvojeni teh čustev zaveda) in/ali živi svoj običajni vsakdan, čeprav vse bolj patološki, vse dokler niso ogrožene osebi pomembne vrednote ali na to "opozorijo" (se na svoj način odzovejo) njegovi najbližji oz. okolica.
S tem, ko posameznik utiša, ne čuti svojih resničnih občutkov, pa težave ne odpravi. Telo se z lahkoto navadi na stanje z manj bolečine, z več ugodja in po temu hlepi. Pozornost osebe in okolja se tako preusmeri na simptom drugih (prikritih) težav posameznika (in družbe), namesto na resnično notranje stanje človeka.
Načini, kako oseba utiša svoja čustva, občutja so izjemno raznoliki. Tovrstne hitre rešitve ponuja in spodbuja tudi širše družbeno okolje, ki od človeka zahteva visoko produktivnost in mu hkrati vceplja razmišljanje, da mora ves čas čutiti zgolj prijetna čustva. Kot odgovor na zadovoljevanje posameznikovih osnovnih potreb in stisk pa ga uči potrošništva.
Nujno je poudariti, da ima zasvojeni okrnjeno sposobnost sprejemanja odločitev, ki bi bile zanj zdrave in vključevanja posledic v svoje odločitve. Odsotnost teh mehanizmov pomaga vzdrževati stanje odvisnosti in otežuje procese sprememb. Hlepenje po omamnih substancah ali odvisniškem vedenju je namreč povezano s centri v možganih, ki so povezani z doživljanjem ugodja. Na te centre pa oseba lahko le malo vpliva. Tudi če se oseba sama sprva zavestno odloči za uživanje psihoaktivnih sredstev, kasnejše hlepenje ni odvisno od njegove volje. Hlepenje pa zasvojeni občuti kot zelo resno mentalno trpljenje.
Zasvojenost torej ni izbira (P. Topić).
Je pa izbira kljub temu pomembna, celo ključna za odločitev za spremembo, torej vstop v proces zdravljenja in okrevanja ter za spremembo vedenjskih vzorcev.
Ena od dobrih sposobnosti možganov je nevroplastičnost.
Poleg volje in odločitve za prenehanjem z odvisniškimi vzorci je ključna podpora, ustvarjanje razmer in izvajanje ustreznih poti, ki peljejo do cilja.
Na Inštitutu VIR se zavedamo celostnosti človekovega bitja in pomena delovanja človekove biti v vseh razsežnostih.
Kako prepoznamo zasvojenost?
Na hitro bi lahko rekli, da je zanj značilna aktivnost/dejavnost, za katero se oseba zaveda, da je v nasprotju z njegovimi vrednotami in prepričanji (ve, da mu škodi), a z njo kljub temu nadaljuje.
Oslabljeno ima torej sposobnost nadzora nad vedenji, trajne abstinence ne zmore, hlepi po omami, zmanjšano ima zmožnost prepoznavanja resnih težav, tako v vedenju posameznika kot v medosebnih odnosih, ter se odziva čustveno disfunkcionalno.
Nujno je tudi zavedanje, da večina odvisnih živi na prvi pogled običajno življenje in je odvisnost dobro skrita.
Predlagamo, da si ogledate posnetek pogovora g. dr. Bogdana Polajnerja (https://youtu.be/rLK1kxLte3M), ki je v programu Inštituta VIR pomemben strokovni usmerjevalec programa in supervizor našega strokovnega dela.
"Kemične" zasvojenosti
Kemična zasvojenost lahko nastane ob uporabi v slovenski družbi "dovoljenih" (cigareti, nikotin, kofein, predpisana zdravila, alkohol, lepila) in nedovoljenih drog (marihuana – THC, kokain, heroin, LSD, metamfetamini, speed...).
"Nekemične" oblike odvisniških vedenj
Nekemičnih oblik zasvojenosti je bistveno več. Najbolj bolj znane so: zasvojenost od iger na srečo (kompulzivno hazardiranje) in tvegano podjetništvo, zasvojenost s sodobnimi elektronskimi mediji (računalniške igrice, internetna pornografija, internetno hazardiranje, socialna/ družabna omrežja), zasvojenost s hrano, odvisnost od odnosov, od destruktivnih odnosov, deloholizem, zasvojenost z romantičnim sanjarjenjem, s pretirano telesno aktivnostjo, kompulzivno trošenje denarja, potrošništvo in zadolževanje, zasvojenost z duhovnostjo, z ideologijo, s seksualnostjo (oz. seksualna anoreksija) in vedenji z visoko stopnjo tveganja, z močjo, izgledom telesa... V neki kvalifikaciji so našteli kar 55 oblik nekemičnih zasvojenosti.
Skupne lastnosti zasvojenosti
Pri zasvojenostih je prepoznati:
Kot pri drugih kroničnih bolezni, zasvojenost pogosto vključuje cikle recidiva in remisije.
Potrebno je delovanje v smeri predelave občutkov, čustev, vzorcev vedenja in mišljenja, saj je zasvojenost progresivna in lahko privede do poškodb na vseh ravneh življenja (telesni, duševni, socialni, duhovni, medosebni). V najslabšem primeru zasvojenost privede v razvoj duševne bolezni, invalidnosti ali prezgodnje smrti.
Pomoč in podpora je potrebna tudi osebam, ki živijo z zasvojeno osebo ali ki so odraščale v družini, kjer so prisotne zasvojenosti. Z namenom preživetja in ohranjanja lastnega zdravja so se osebe, ki sobivajo z zasvojenim, prilagodile nezdravi dinamiki odnosov med člani. Dolgoročno pa jim vloge, ki so jih zaradi prilagoditve na zasvojenost družinskega člana prevzeli, otežujejo nadaljnje odnose.
Dejavniki tveganja za razvoj zasvojenosti so tudi:
- odraščanje v družini, kjer so prisotne zasvojenosti in zlorabe, ki večinoma vodijo v razvoj travm,
- izgube zaradi smrti bližnjih oseb,
- ločitve staršev, ki jih otrok lahko doživlja kot občutek zapustitve,
- življenje v čustveno neodzivnem in sovražnem okolju ali pomanjkanja zdravih meja znotraj družine (zlivanje, simbioza).
Po avtorju Kooymanu (povzeto po B. Polajner) pa so temeljni "motorji" (razsežnosti) zasvojenosti, ki jo ohranjajo, vzdržujejo, poganjajo: vedenjska razsežnost, osebnostno patološka, družinsko-partnerska patološka in širša družbeno ter vrstniško patološka razsežnost.
- Pomembnost - ta aktivnost postane najpomembnejša v življenju posameznika in določa njegovo razmišljanje, čustva in vedenje (tudi v času, ko ne izvaja te aktivnosti).
- Sprememba razpoloženja kot posledica aktivnosti/ vedenja.
- Toleranca – za dosego istega učinka je potrebna vedno večja količina substance ali vedno več časa za to aktivnost/zasvojenost.
- Umik – to so neprijetna čustvena stanja in/ali fizični učinki, kot so tresenje, muhavost, razdraženost ipd., ki se pojavijo, ko oseba ne more izvajati želene aktivnosti.
- Konflikt se pojavi med osebo in tistimi, ki so ob njem (medosebni konflikti), konflikt z drugimi aktivnostmi (delo, družabno življenje, hobiji in osebni interesi) ali znotraj posameznika (notranji konflikti in/ali subjektivno občutenje izgube nadzora), ki se vsi povezujejo s porabo prevelike količine časa za navedeno aktivnost.
- Ponovitev bolezni – gre za tendenco ponovitve predhodnih vzorcev vedenja v obliki pretiranega udejstvovanja pri določeni aktivnosti.
- Nezmožnost vzdržnosti.
- Oslabitev vedenjskega nadzora.
- Zasvojensko hlepenje.
- Zmanjšano priznanje večjih težav glede lastnih vedenj in medosebnih odnosov.
- Disfunkcionalen čustveni odziv.
Kot pri drugih kroničnih bolezni, zasvojenost pogosto vključuje cikle recidiva in remisije.
Potrebno je delovanje v smeri predelave občutkov, čustev, vzorcev vedenja in mišljenja, saj je zasvojenost progresivna in lahko privede do poškodb na vseh ravneh življenja (telesni, duševni, socialni, duhovni, medosebni). V najslabšem primeru zasvojenost privede v razvoj duševne bolezni, invalidnosti ali prezgodnje smrti.
Pomoč in podpora je potrebna tudi osebam, ki živijo z zasvojeno osebo ali ki so odraščale v družini, kjer so prisotne zasvojenosti. Z namenom preživetja in ohranjanja lastnega zdravja so se osebe, ki sobivajo z zasvojenim, prilagodile nezdravi dinamiki odnosov med člani. Dolgoročno pa jim vloge, ki so jih zaradi prilagoditve na zasvojenost družinskega člana prevzeli, otežujejo nadaljnje odnose.
Dejavniki tveganja za razvoj zasvojenosti so tudi:
- odraščanje v družini, kjer so prisotne zasvojenosti in zlorabe, ki večinoma vodijo v razvoj travm,
- izgube zaradi smrti bližnjih oseb,
- ločitve staršev, ki jih otrok lahko doživlja kot občutek zapustitve,
- življenje v čustveno neodzivnem in sovražnem okolju ali pomanjkanja zdravih meja znotraj družine (zlivanje, simbioza).
Po avtorju Kooymanu (povzeto po B. Polajner) pa so temeljni "motorji" (razsežnosti) zasvojenosti, ki jo ohranjajo, vzdržujejo, poganjajo: vedenjska razsežnost, osebnostno patološka, družinsko-partnerska patološka in širša družbeno ter vrstniško patološka razsežnost.
Adolescenti in uporaba drog
Pri delu z adolescenti je ključno razumevanje razvojnega obdobja in potreb adolescenta, strukturo razvijajočih se možganov, dosedanjih izkušenj adolescenta in morebitnih zgodnjih relacijskih trav ter drugih pomembnih dogodkov v njegovem življenju in življenju njegove družine.
Čustveni in kognitivni razvoj potekata pri majhnem otroku vzajemno in sta močno odvisna od odnosov v družini, primerne nege in starševske zmožnosti čustvene uglašenosti z otrokom. Zgodnji medosebni odnos med materjo in otrokom vpliva na razvoj možganskih struktur. Uglašeni emocionalni odzivi staršev na otrokove zgodnje potrebe ugodno vplivajo na razvoj samoregulacije pri otroku. Razvoj možganov pa s tem še ni zaključen.
Najstniški možgani so v procesu preoblikovanja (poteka drugi val razvoja možganov) in so tako po strukturi, kot po funkcioniranju drugačni od možganov odraslih.
Možganske strukture (frontalni korteks), ki nam omogočajo, da razmislimo, preden vzkipimo, da reagiramo premišljeno in izbiramo besede preudarno ter pazimo na to, katera čustva bomo pokazali in katera ne, so pri najstniku šele v fazi razvoja. Ker možgani najstnika niso dokončno izoblikovani, se najstnik vede, misli, čuti, sklepa, se odziva drugače kot odrasel človek. Ko se najstnik odziva, se odzove iz amigdale, dela možganov, ki je povezan s hitrimi in bolj agresivnimi odzivi (boj ali beg).
Ker se frontalni reženj pri mladostniku še razvija, dajejo možgani najstniku tudi lažen občutek odsotnosti nevarnosti, dajo mu občutek vsemogočnosti in zaradi te lastnosti se mladostnik vede visoko tvegano.
V obdobju adolescence, prehodu med odraslostjo in otroštvom je mladostnik v zahtevnem procesu, polnem protislovij, v raziskovanju in (ne-)razumevanju sebe in svojega spreminjajočega se razpoloženja, mišljenja, čustvovanja... ter zadovoljevanju svojih razvojnih potreb. Potreba po ugodju in nagrajevalni krog v možganih ga usmerjata, da bi iz obeh obdobij izkoristil le najprijetnejše dele, vendar hitro ugotovi, da to ni možno. Preko lastnih izkušenj pridobiva pomembne izkušnje za življenje.
V času najstništva se začne izločati tudi manj dopamina, kar pri mladostniku sproži večjo željo po iskanju užitkov. Hlepenje je reakcija telesa na notranje spremembe.
Zaradi samega razvoja osamosvajanja, iti iz gnezda, postati zdravo avtonomen je ta občutek najstniku v prid. Hkrati pa prinaša za najstnika izzive, katerih obsežnosti posledic se ne more zavedati.
Ravno zaradi razvijajočega se dela možganov je pomembno, da se v adolescenci in zgodnji odrasli dobi posameznik ne izpostavlja psihoaktivnim sredstvom (vključno z alkoholom), saj je zgodnje uživanje psihoaktivnih sredstev pomemben dejavnik pri nastanku zasvojenosti. Uporaba drog se na svoj nefunkcionalen način namreč odziva na razvojne potrebe in jih navidezno poteši, ob tem pa krepi neustrezne nevronske mreže.
Če zasvojenec nima izbire nad svojim hlepenjem, pa mladostnik še lahko izbira, kar izkaže z vedenjem in načinom življenja.
Za ustrezen razvoj možganov in zdrav celostni razvoj mladostnika bi bilo koristno, da mladostnik odloži potrebo po eksperimentiranju vsaj za čas, da se osebnostno izoblikuje in preide razvojno fazo adolescence in zgodnje odraslosti.
Ker je vedenje mladostnika v času adolescence drugačno, kot so ga starši bili pri istem otroku navajeni, starši nemudoma pomislijo tudi na jemanje psihoaktivnih sredstev. Precej logično, saj je posledica jemanja le-teh tudi zmanjšana sposobnost centra za kontrolo impulzov, kar se izrazi v hitrem, agresivnem reagiranju, impulzivnosti, oslabljena je sposobnost sprejemanja zase dobrih odločitev... Del bolezni, kar zasvojenost je, je tudi zanikanje, v kar pa najgloblje in iskreno verjame: "Lahko neham, kadar hočem", česar pa oseba dejansko ne izkaže in dolgoročno ne zmore.
Sklepanje starša je lahko napačno, vsekakor pa spremenjeno vedenje mladostnika od starša zahteva prilagoditev in pozornost.
Starš se otrokovih čustev, ki porodijo mnoga močna lastna čustva in občutke, ter sprememb pri otroku, največkrat ustraši. Misel na nevarnost in ogroženost otroka, na vedenje otroka, ki ga starš ne odobrava, starša pogosto vzgojno ohromi.
Pogosto se starš ne zaveda simbiotične prepletenosti z otrokom, ki pa povzroča stisko tako otroku kot staršu. Starš se nezavedno boji otroka spustiti, saj čuti, da s tem izgublja stik z otrokom, ne zaveda pa se, da ravno podpora pri premagovanju ovir zahtevne faze adolescence, kar pomeni možnost in dovoljenje oddaljitve otroka, v otroku vzbudi potrebo in željo po stiku s staršem.
Kadar starš enači uspeh oz. neuspeh otroka s svojim uspehom oz. neuspehom; ko starš meni, da ve, kaj otrok misli in čuti; dokler starš verjame, da je njegova naloga oblikovati otroka in da se mora otrok obnašati tako kot on, so to pokazatelji simbioze, kjer je otrok podaljšek starša.
Nezavedni starš dejansko ne zmore videti otroka v njegovih potrebah in razvojnih posebnostih, saj je osredotočen na svojo močno bolečino in frustracijo. Do otroka nastopi predvsem iz lastne bolečine in čustvenih ran iz svojega otroštva. Starševstva nas ni nihče učil in nezavedno skuša starš narediti najbolje, kar in kakor ve in zna, pri tem pa povzroči pri otroku nehote tudi mnoge čustvene rane.
Vendar lahko nezavedno starševstvo spremenimo in postanemo v starševstvu zavestni. Ozavestimo lahko svoj delež in vpliv na dinamiko odnosov v družini ter postanemo zavestni v starševstvu.
Vsak član družine lahko z lastno spremembo doprinese k spremembi odnosov v družini in prijetnejšemu vzdušju, odnosu bližine.
Svetovalec, terapevt, skozi gradnjo spoštljivega odnosa z adolescentom, ustvarja prostor zaupanja, rasti in učenja.
Čustveni in kognitivni razvoj potekata pri majhnem otroku vzajemno in sta močno odvisna od odnosov v družini, primerne nege in starševske zmožnosti čustvene uglašenosti z otrokom. Zgodnji medosebni odnos med materjo in otrokom vpliva na razvoj možganskih struktur. Uglašeni emocionalni odzivi staršev na otrokove zgodnje potrebe ugodno vplivajo na razvoj samoregulacije pri otroku. Razvoj možganov pa s tem še ni zaključen.
Najstniški možgani so v procesu preoblikovanja (poteka drugi val razvoja možganov) in so tako po strukturi, kot po funkcioniranju drugačni od možganov odraslih.
Možganske strukture (frontalni korteks), ki nam omogočajo, da razmislimo, preden vzkipimo, da reagiramo premišljeno in izbiramo besede preudarno ter pazimo na to, katera čustva bomo pokazali in katera ne, so pri najstniku šele v fazi razvoja. Ker možgani najstnika niso dokončno izoblikovani, se najstnik vede, misli, čuti, sklepa, se odziva drugače kot odrasel človek. Ko se najstnik odziva, se odzove iz amigdale, dela možganov, ki je povezan s hitrimi in bolj agresivnimi odzivi (boj ali beg).
Ker se frontalni reženj pri mladostniku še razvija, dajejo možgani najstniku tudi lažen občutek odsotnosti nevarnosti, dajo mu občutek vsemogočnosti in zaradi te lastnosti se mladostnik vede visoko tvegano.
V obdobju adolescence, prehodu med odraslostjo in otroštvom je mladostnik v zahtevnem procesu, polnem protislovij, v raziskovanju in (ne-)razumevanju sebe in svojega spreminjajočega se razpoloženja, mišljenja, čustvovanja... ter zadovoljevanju svojih razvojnih potreb. Potreba po ugodju in nagrajevalni krog v možganih ga usmerjata, da bi iz obeh obdobij izkoristil le najprijetnejše dele, vendar hitro ugotovi, da to ni možno. Preko lastnih izkušenj pridobiva pomembne izkušnje za življenje.
V času najstništva se začne izločati tudi manj dopamina, kar pri mladostniku sproži večjo željo po iskanju užitkov. Hlepenje je reakcija telesa na notranje spremembe.
Zaradi samega razvoja osamosvajanja, iti iz gnezda, postati zdravo avtonomen je ta občutek najstniku v prid. Hkrati pa prinaša za najstnika izzive, katerih obsežnosti posledic se ne more zavedati.
Ravno zaradi razvijajočega se dela možganov je pomembno, da se v adolescenci in zgodnji odrasli dobi posameznik ne izpostavlja psihoaktivnim sredstvom (vključno z alkoholom), saj je zgodnje uživanje psihoaktivnih sredstev pomemben dejavnik pri nastanku zasvojenosti. Uporaba drog se na svoj nefunkcionalen način namreč odziva na razvojne potrebe in jih navidezno poteši, ob tem pa krepi neustrezne nevronske mreže.
Če zasvojenec nima izbire nad svojim hlepenjem, pa mladostnik še lahko izbira, kar izkaže z vedenjem in načinom življenja.
Za ustrezen razvoj možganov in zdrav celostni razvoj mladostnika bi bilo koristno, da mladostnik odloži potrebo po eksperimentiranju vsaj za čas, da se osebnostno izoblikuje in preide razvojno fazo adolescence in zgodnje odraslosti.
Ker je vedenje mladostnika v času adolescence drugačno, kot so ga starši bili pri istem otroku navajeni, starši nemudoma pomislijo tudi na jemanje psihoaktivnih sredstev. Precej logično, saj je posledica jemanja le-teh tudi zmanjšana sposobnost centra za kontrolo impulzov, kar se izrazi v hitrem, agresivnem reagiranju, impulzivnosti, oslabljena je sposobnost sprejemanja zase dobrih odločitev... Del bolezni, kar zasvojenost je, je tudi zanikanje, v kar pa najgloblje in iskreno verjame: "Lahko neham, kadar hočem", česar pa oseba dejansko ne izkaže in dolgoročno ne zmore.
Sklepanje starša je lahko napačno, vsekakor pa spremenjeno vedenje mladostnika od starša zahteva prilagoditev in pozornost.
Starš se otrokovih čustev, ki porodijo mnoga močna lastna čustva in občutke, ter sprememb pri otroku, največkrat ustraši. Misel na nevarnost in ogroženost otroka, na vedenje otroka, ki ga starš ne odobrava, starša pogosto vzgojno ohromi.
Pogosto se starš ne zaveda simbiotične prepletenosti z otrokom, ki pa povzroča stisko tako otroku kot staršu. Starš se nezavedno boji otroka spustiti, saj čuti, da s tem izgublja stik z otrokom, ne zaveda pa se, da ravno podpora pri premagovanju ovir zahtevne faze adolescence, kar pomeni možnost in dovoljenje oddaljitve otroka, v otroku vzbudi potrebo in željo po stiku s staršem.
Kadar starš enači uspeh oz. neuspeh otroka s svojim uspehom oz. neuspehom; ko starš meni, da ve, kaj otrok misli in čuti; dokler starš verjame, da je njegova naloga oblikovati otroka in da se mora otrok obnašati tako kot on, so to pokazatelji simbioze, kjer je otrok podaljšek starša.
Nezavedni starš dejansko ne zmore videti otroka v njegovih potrebah in razvojnih posebnostih, saj je osredotočen na svojo močno bolečino in frustracijo. Do otroka nastopi predvsem iz lastne bolečine in čustvenih ran iz svojega otroštva. Starševstva nas ni nihče učil in nezavedno skuša starš narediti najbolje, kar in kakor ve in zna, pri tem pa povzroči pri otroku nehote tudi mnoge čustvene rane.
Vendar lahko nezavedno starševstvo spremenimo in postanemo v starševstvu zavestni. Ozavestimo lahko svoj delež in vpliv na dinamiko odnosov v družini ter postanemo zavestni v starševstvu.
Vsak član družine lahko z lastno spremembo doprinese k spremembi odnosov v družini in prijetnejšemu vzdušju, odnosu bližine.
Svetovalec, terapevt, skozi gradnjo spoštljivega odnosa z adolescentom, ustvarja prostor zaupanja, rasti in učenja.
Zapis je skupek mnogih pridobljenih znanj in deli zapisov so povzeti iz različnih strokovnih prispevkov in gradiv, kot so:
- knjige P. Topić: Zasvojenost v digitalni dobi ter avtorjeve druge objave (http://www.viva.si/Zasvojenost/9495/Je-zasvojenost-bolezen-ali-izbira?index=1) in spletna stran http://www.petertopic.si/zasvojenosti, A. Braconier: Kako razumeti mladostnika, A. Kastelic, M. Mikulan: Mladostnik in droga, V. Ščuka: Šolar na poti do sebe, S. Rozman: Peklenska gugalnica, Zaljubljeni v sanje, Umirjenost: kako prepoznati zasvojenost, jo razumeti in poiskati pot iz nje ter
- gradiva s seminarjev S. Rozman: "Predstavitev nekemičnih zasvojenosti", K. McCannon: "Working wih addictions", M. Paš: "Drugačen način dela z mladostniki, ki uporabljajo droge",
- članek S. Bürmen: "Kako razumeti najstniške možgane?!" in
- strokovnih del, razmišljanj ter supervizij dr. Bogdana Polajnerja.
