Kaj je zasvojenost?
Nekoč je bila zasvojenost opredeljena predvsem v povezavi s ponavljajočim uživanjem snovi, ki je vplivala na razvoj skupine vedenjskih, kognitivnih in fizioloških fenomenov.
Danes strokovnjaki prepoznavajo in opredeljujejo širši koncept zasvojenosti. Od leta 2010 so v ZDA na seznam diagnoz dodali nekemične ali vedenjske zasvojenosti.
Zasvojenost je predvsem kronična bolezen možganskega nagrajevalnega kroga in centrov, ki so povezani z motivacijo in spominom. Nedelovanje teh sklopov nevronskih povezav se kaže na biološki, duševni, družbeni in duhovni ravni. Izraža se v posameznikovi patološki potrebi po ugodju in/ali sprostitvi ob uživanju snovi in izbiri določenih vedenj. ASAM (American Society of Addiction Medicine), 2011
Posameznik torej skuša doseči stanje, v katerem bo bolj sproščen in bo dosegal ugodje. Na osnovi izkušenj vsega, kar je zanj prijetno in dobro, si oseba zgradi svoj mali, simulirani svet kakovosti. Vanj vključi vse, kar zadovoljuje ali se zdi, da zadovoljuje (kot npr. pri zasvojenostih), osnovne človeške potrebe. Z razvojem odkriva in izbira bolj ali manj učinkovite oblike vedenja, vendar bo vedno izbral tisto, ki se njemu zdi zanj najboljša izbira. Le če izbere vedenje, ki učinkovito teši njegove potrebe, lahko raste kot osebnost in razvija pozitivno identiteto, v nasprotnem primeru pa se sooča s težavami v odnosih.
Življenje pa osebi ne ponuja zgolj prijetnih trenutkov, ampak prinese mnoge dogodke in okoliščine, ki niso prijetne. Lahko so tudi travmatične. Oseba mnogokrat išče rešitev (pogosto se tega ne zaveda) tako, da skuša preslišati, utišati svojo bolečino, neprijetna čustva, notranje napetosti (ni nujno, da se zasvojeni teh čustev zaveda) in/ali živi svoj običajni vsakdan, čeprav vse bolj patološki, vse dokler niso ogrožene osebi pomembne vrednote ali na to "opozorijo" (se na svoj način odzovejo) njegovi najbližji oz. okolica.
S tem, ko posameznik utiša, ne čuti svojih resničnih občutkov, pa težave ne odpravi. Telo se z lahkoto navadi na stanje z manj bolečine, z več ugodja in po temu hlepi. Pozornost osebe in okolja se tako preusmeri na simptom drugih (prikritih) težav posameznika (in družbe), namesto na resnično notranje stanje človeka.
Načini, kako oseba utiša svoja čustva, občutja so izjemno raznoliki. Tovrstne hitre rešitve ponuja in spodbuja tudi širše družbeno okolje, ki od človeka zahteva visoko produktivnost in mu hkrati vceplja razmišljanje, da mora ves čas čutiti zgolj prijetna čustva. Kot odgovor na zadovoljevanje posameznikovih osnovnih potreb in stisk pa ga uči potrošništva.
Nujno je poudariti, da ima zasvojeni okrnjeno sposobnost sprejemanja odločitev, ki bi bile zanj zdrave in vključevanja posledic v svoje odločitve. Odsotnost teh mehanizmov pomaga vzdrževati stanje odvisnosti in otežuje procese sprememb. Hlepenje po omamnih substancah ali odvisniškem vedenju je namreč povezano s centri v možganih, ki so povezani z doživljanjem ugodja. Na te centre pa oseba lahko le malo vpliva. Tudi če se oseba sama sprva zavestno odloči za uživanje psihoaktivnih sredstev, kasnejše hlepenje ni odvisno od njegove volje. Hlepenje pa zasvojeni občuti kot zelo resno mentalno trpljenje.
Zasvojenost torej ni izbira (P. Topić).
Je pa izbira kljub temu pomembna, celo ključna za odločitev za spremembo, torej vstop v proces zdravljenja in okrevanja ter za spremembo vedenjskih vzorcev.
Ena od dobrih sposobnosti možganov je nevroplastičnost.
Poleg volje in odločitve za prenehanjem z odvisniškimi vzorci je ključna podpora, ustvarjanje razmer in izvajanje ustreznih poti, ki peljejo do cilja.
Na Inštitutu VIR se zavedamo celostnosti človekovega bitja in pomena delovanja človekove biti v vseh razsežnostih.
Kako prepoznamo zasvojenost?
Na hitro bi lahko rekli, da je zanj značilna aktivnost/dejavnost, za katero se oseba zaveda, da je v nasprotju z njegovimi vrednotami in prepričanji (ve, da mu škodi), a z njo kljub temu nadaljuje.
Oslabljeno ima torej sposobnost nadzora nad vedenji, trajne abstinence ne zmore, hlepi po omami, zmanjšano ima zmožnost prepoznavanja resnih težav, tako v vedenju posameznika kot v medosebnih odnosih, ter se odziva čustveno disfunkcionalno.
Nujno je tudi zavedanje, da večina odvisnih živi na prvi pogled običajno življenje in je odvisnost dobro skrita.
Danes strokovnjaki prepoznavajo in opredeljujejo širši koncept zasvojenosti. Od leta 2010 so v ZDA na seznam diagnoz dodali nekemične ali vedenjske zasvojenosti.
Zasvojenost je predvsem kronična bolezen možganskega nagrajevalnega kroga in centrov, ki so povezani z motivacijo in spominom. Nedelovanje teh sklopov nevronskih povezav se kaže na biološki, duševni, družbeni in duhovni ravni. Izraža se v posameznikovi patološki potrebi po ugodju in/ali sprostitvi ob uživanju snovi in izbiri določenih vedenj. ASAM (American Society of Addiction Medicine), 2011
Posameznik torej skuša doseči stanje, v katerem bo bolj sproščen in bo dosegal ugodje. Na osnovi izkušenj vsega, kar je zanj prijetno in dobro, si oseba zgradi svoj mali, simulirani svet kakovosti. Vanj vključi vse, kar zadovoljuje ali se zdi, da zadovoljuje (kot npr. pri zasvojenostih), osnovne človeške potrebe. Z razvojem odkriva in izbira bolj ali manj učinkovite oblike vedenja, vendar bo vedno izbral tisto, ki se njemu zdi zanj najboljša izbira. Le če izbere vedenje, ki učinkovito teši njegove potrebe, lahko raste kot osebnost in razvija pozitivno identiteto, v nasprotnem primeru pa se sooča s težavami v odnosih.
Življenje pa osebi ne ponuja zgolj prijetnih trenutkov, ampak prinese mnoge dogodke in okoliščine, ki niso prijetne. Lahko so tudi travmatične. Oseba mnogokrat išče rešitev (pogosto se tega ne zaveda) tako, da skuša preslišati, utišati svojo bolečino, neprijetna čustva, notranje napetosti (ni nujno, da se zasvojeni teh čustev zaveda) in/ali živi svoj običajni vsakdan, čeprav vse bolj patološki, vse dokler niso ogrožene osebi pomembne vrednote ali na to "opozorijo" (se na svoj način odzovejo) njegovi najbližji oz. okolica.
S tem, ko posameznik utiša, ne čuti svojih resničnih občutkov, pa težave ne odpravi. Telo se z lahkoto navadi na stanje z manj bolečine, z več ugodja in po temu hlepi. Pozornost osebe in okolja se tako preusmeri na simptom drugih (prikritih) težav posameznika (in družbe), namesto na resnično notranje stanje človeka.
Načini, kako oseba utiša svoja čustva, občutja so izjemno raznoliki. Tovrstne hitre rešitve ponuja in spodbuja tudi širše družbeno okolje, ki od človeka zahteva visoko produktivnost in mu hkrati vceplja razmišljanje, da mora ves čas čutiti zgolj prijetna čustva. Kot odgovor na zadovoljevanje posameznikovih osnovnih potreb in stisk pa ga uči potrošništva.
Nujno je poudariti, da ima zasvojeni okrnjeno sposobnost sprejemanja odločitev, ki bi bile zanj zdrave in vključevanja posledic v svoje odločitve. Odsotnost teh mehanizmov pomaga vzdrževati stanje odvisnosti in otežuje procese sprememb. Hlepenje po omamnih substancah ali odvisniškem vedenju je namreč povezano s centri v možganih, ki so povezani z doživljanjem ugodja. Na te centre pa oseba lahko le malo vpliva. Tudi če se oseba sama sprva zavestno odloči za uživanje psihoaktivnih sredstev, kasnejše hlepenje ni odvisno od njegove volje. Hlepenje pa zasvojeni občuti kot zelo resno mentalno trpljenje.
Zasvojenost torej ni izbira (P. Topić).
Je pa izbira kljub temu pomembna, celo ključna za odločitev za spremembo, torej vstop v proces zdravljenja in okrevanja ter za spremembo vedenjskih vzorcev.
Ena od dobrih sposobnosti možganov je nevroplastičnost.
Poleg volje in odločitve za prenehanjem z odvisniškimi vzorci je ključna podpora, ustvarjanje razmer in izvajanje ustreznih poti, ki peljejo do cilja.
Na Inštitutu VIR se zavedamo celostnosti človekovega bitja in pomena delovanja človekove biti v vseh razsežnostih.
Kako prepoznamo zasvojenost?
Na hitro bi lahko rekli, da je zanj značilna aktivnost/dejavnost, za katero se oseba zaveda, da je v nasprotju z njegovimi vrednotami in prepričanji (ve, da mu škodi), a z njo kljub temu nadaljuje.
Oslabljeno ima torej sposobnost nadzora nad vedenji, trajne abstinence ne zmore, hlepi po omami, zmanjšano ima zmožnost prepoznavanja resnih težav, tako v vedenju posameznika kot v medosebnih odnosih, ter se odziva čustveno disfunkcionalno.
Nujno je tudi zavedanje, da večina odvisnih živi na prvi pogled običajno življenje in je odvisnost dobro skrita.
